Miklavž pri Ormožu – Cerkev sv. Miklavža
Miklavž pri Ormožu – Cerkev sv. Miklavža
Kulturna dediščina
Miklavž pri Ormožu 32, 2275 Miklavž pri Ormožu
Cerkev sestavljajo ladja, ki ima na svojem severozahodnem vogalu vzidan zvonik ter nižji 3/8 zaključen prezbiterij. Na južni strani je prizidana enonadstropna zakristija. Visoko ladjo pokriva banjast obok s sosvodnicami na dvojnih pilastrih. Cerkev se prvič omenja leta 1486 v zvezi s krajem, ki je dobil ime po farnem zaščitniku sv. Miklavžu. Leta 1528 je bila sedež ormoškega vikariata in šele leta 1617 vikariatne župnije. Od prvotne manjše in nižje cerkve je ohranjen del južne stene ladje in večina zvonika, ki je verjetno še iz 16. stoletja. Cerkev so povečali leta 1655, v sedanji obliki pa je bila zgrajena med leti 1683 in 1692, prezidava cerkve pa je pripisana zidarskemu mojstru iz Lipnice, Jakobu Schmerleibu. Takrat so povišali tudi zvonik, ki je dobil svojo sedanjo obliko in velikost. Leta 1874 so predelali cerkvena okna, v letu 1876 pa nadomestili stopniščni stolpič pri zakristiji s sedanjimi oratorijevimi stopnicami. Cerkvena zunanjščina deluje zaradi svoje višine velikopotezno, kar velja tudi za njeno notranjščino, ki se odlikuje po svoji bogati baročni opremi iz prve polovice 18. stoletja, prižnica Gradčana Jožefa Kainza pa je iz leta 1854. Omeniti še velja v zunanjščino cerkve vzidani nagrobni plošči župnikov Matije Mihaela Žagarja (1683-1696), graditelja sedanje cerkve, in Štefana Modrinjaka (1774-1827) prvega slovenskega pesnika in pisatelja iz ormoške okolice. Velikopotezno zasnovana cerkev po svojih značilnostih spada med najpomembnejše arhitekture zgodnjega baroka na Štajerskem, odlikuje pa jo tudi bogata baročna oprema.