Ormož – Grad

Na izpostavljenem predelu takratne avstrijsko-ogrske meje so si Ptujski gospodje v zadnji tretjini 13. stoletja pričeli graditi stavbni kompleks. Grad je ostal v posesti Ptujskih do leta 1438, ko je rodbina izumrla, upravljali pa so ga kastelani. V prvi fazi razvoja gradu je najverjetneje nastal današnji izpostavljeni južni trakt, v katerem je bilo urejeno prebivališče ptujskih kastelanov, gospodov iz Ormoža, šele nato pa naj bi veliko obzidano dvorišče na severovzhodnem vogalu zavarovali z močnim stolpom – bergfridom. V stolpu so v drugem nadstropju uredili grajsko kapelo in jo na vzhodni strani opremili s polkrožnim oltarnim zaključkom – apsido, ki počiva na kamnitih konzolah. Ob tem so gradu na zahodu prizidali še reprezentančni stanovanjski trakt – palacij. Leta 1487 so deželnoknežje čete ob umiku pred četami ogrskega kralja Matije Korvina ormoški grad požgale, leta 1489 pa je slednji požgani grad podelil svojemu vojskovodji Jakobu Szekelyju, ki ga je nato obnovil. Takrat so palaciju nadzidali še tretje (današnje drugo) nadstropje in v prvem nadstropju na dvoriščni strani uredili štiri danes fragmentarno ohranjena velika pravokotna okna s kamnitimi križi. Najbrž so hkrati pozidali tudi severni prizidek palacija, s katerim so površino tega podvojili in ga podaljšali vse do severnega dvoriščnega zidu. Leta 1598 je grad in gospoščino Ormož od Mihaela in Elizabete Szekely odkupil Jurij Rupert Herberstein in jo leta 1605 prodal ogrski plemiški rodbini Pethe, ki je grad nato posedovala celo stoletje. Leta 1704 so kruci s pomočjo ormoških podložnikov grad izropali in požgali. Sledila je obsežna obnova, katere začetki pa morda segajo še v čas okoli leta 1690. Utrjeni srednjeveški grad je takrat dobil podobo zgodnjebaročne residence. Temeljito so prezidali prvotno utrjeno hišo in zahodni palacij, ki so ga na dvoriščni strani opremili z dvonadstropnimi arkadnimi hodniki. Hkrati so ob naslonu na dvoriščno stran starega obzidja pozidali novi južni in severni grajski trakt z vhodno vežo. Ob tem so izravnali in povišali grajsko dvorišče ter vodnjak opremili z imenitnim novim kovanim nastavkom. Celoto so enotno fasadirali in opremili s kvalitetnimi zgodnjebaročnimi profiliranimi kamnitimi okvirji. Temeljito so prenovili tudi vse notranje prostore, ki so v kleti in pritličju dobili nove opečne banjaste oboke. V prvem nadstropju novega severnega trakta so nad vhodno vežo uredili banjasto obokano slavnostno dvorano s štukiranim stropom, ki ga krasita naslikana grba leta 1710 umrlega barona Franca Antona Petheja in njegove soproge Elizabete, rojene Saurau. Leta 1805 je grad kupil ambiciozni industrialec iz Vordenberga Jožef Pauer, ki je dal grad klasicistično obnoviti in obzidati jugozahodni grajski vrt. Leta 1810 je slikar Alois Gleichenperger naslikal imenitne klasicistične poslikave v štirih zaporednih prostorih prvega nadstropja zahodnega trakta, ki sodijo v vrh klasicističnega monumentalnega slikarstva na Slovenskem. Okoli leta 1860 so ob naslonu na zahodni trakt pozidali še nadstropno neogotsko teraso. Manjših sprememb je bil grad deležen še po letu 1910, ko je prešel v last družine Wurmbrand-Stuppach. Takrat je nastal tudi nov glavni portal z grbovno ploščo, zasteklili pa so tudi dvoriščne arkade v nadstropju. V predgradju so odstranili še poslednje sledove nekdanjega obzidja in vzhodno od gradu uredili razsežen angleški park (Ormož - Grajski park (EŠD 14346)) in ga zasadili tudi z nekaj primerki eksotičnih dreves. Na vzhodnem robu parka so na začetku 20. stoletja pozidali kapelo z grobnico grajskih lastnikov (Ormož - Kapela v parku (EŠD 14346). K grajskemu kompleksu sodi tudi gospodarsko poslopje imenovano pristava, ki ga omenjajo že srednjeveški viri. Obstoječa stavba, ki je predvidoma iz 18. stoletja, je bila v letih 2010 in 2011 adaptirana za potrebe muzeja in glasbene šole. Grad, katerega nastanek sega v pozno 13. stoletje ima v današnji podobi baročno-klasicističen značaj. Posebno odliko gradu predstavlja srednjeveški mogočni stolp t. i. bergfrid na severozahodnem vogalu grajskega kompleksa, predvsem pa njegova domala intaktno ohranjena zgodnjegotska kapela v drugem nadstropju. Tovrsten tip grajske kapele iz zadnje tretjine 13. stoletja s polkrožnim oltarnim zaključkom – apsido na vzhodni strani je v slovenskem merilu namreč edinstven. Iz obdobja obsežne obnove, katere začetki morda segajo še v čas okoli leta 1690, velja omeniti banjasto obokano slavnostno dvorano v prvem nadstropju takrat zgrajenega severnega trakta s štukiranim stropom, ki ga krasita naslikana grba leta 1710 umrlega barona Franca Antona Petheja in njegove soproge Elizabete, rojene Saurau. Iz obdobja zgodnjebaročnih prezidav pa je ohranjen tudi imenitni kovani nastavek na vodnjaku. Posebno kvaliteto gradu predstavljajo klasicistične poslikave v štirih zaporednih prostorih prvega nadstropja zahodnega trakta gradu, ki sodijo v vrh klasicističnega monumentalnega slikarstva na Slovenskem. Ob izpostavljenih arhitekturno-likovnih kvalitetah je vrednost objekta tudi zaradi kompleksne ohranjenosti grajskega ambienta, saj grad na vzhodni strani obdaja razsežen angleški park, eden najlepših, kar se jih je ohranilo pri nas. V njem so na začetku 20. stoletja pozidali kapelo z grobnico grajskih lastnikov, k grajskemu kompleksu pa sodi tudi gospodarsko poslopje imenovano pristava, ki ga omenjajo že srednjeveški viri. Grad s parkom, ki se ponaša s številnimi eksoti, kapelo in gospodarskim poslopjem tako predstavlja enkratno spomeniško celoto.