Ormož – Cerkev sv. Jakoba

Cerkev sestavljajo zvonik z vhodno lopo v pritličju, pravokotna ladja in 3/8 sklenjen prezbiterij. Na severni strani sta prizidani kapela in zakristija. Ladja ima dvojna pravokotna okna, prezbiterij, ki ga tipološko lahko označimo kot dolgi kor, členijo šest dvakrat stopnjevanih opornikov ter poševno prirezani talni zidec. Stene prezbiterija predira šest dvodelnih šilastih oken, katere vrhove krasijo krogovičja v obliki tri-štiri- in več listov, vzhodno okno pa se ponaša s posebej bogato različico ribjega mehurja. Najstarejši del stavbe predstavlja današnja pravokotna ladja, ki pa jo je mogoče časovno opredeliti le zelo okvirno v prvo polovico ali sredino 14. stoletja. Okoli leta 1400 ali v prvih letih 15. stoletja so ladji prizidali današnji prezbiterij. Takrat so gradbena dela zajela še zakristijo na severni strani. Severna kapela je bila cerkvi verjetno prizidana v sedemdesetih ali osemdesetih letih 14. stoletja, še pred koncem 14. stoletja pa je bila zaključena s poligonalnim sklepom in obokana. Tudi zvonik je srednjeveškega porekla, o čemer priča njegov zahodni portal, vendar za nadrobnejšo datacijo zaenkrat ni zanesljivih opor. Tudi kasnejše predelave cerkve so redko natančneje dokumentirane. Leta 1632 so na stroške Michaela Pollipnecka poslikali severno steno ladje s prizori iz Pasijona in Geneze ter južno s štirimi cerkvenimi očeti (od katerih je ohranjen le še papež Gregor Veliki). Nekje okoli leta 1630 je bila poslikana tudi slavoločna stena z Zadnjo sodbo, ki kaže, da je bila ladja v tem času še ravnostropana. Obokali naj bi jo verjetno šele po mestnem požaru leta 1647, v prezbiteriju pa odstranili glavne elemente gotskega obočnega sistema: rebra in služnike s konzolami. Zaradi novega oboka so morali nekoliko zvišati stene ladje, izdelali so nova okna in za etažo povišali zvonik, obsežna zgodnjebaročna prenova pa kaže na vpliv v tistem času vodilnega graškega arhitekta Johanna Joachima Carlona (1653-1713), ki je med letoma 1685 in 1710 zgradil in prenovil številne cerkvene in grajske arhitekture na Štajerskem. Kasnejše predelave niso bistveno spremenile cerkvene podobe. Ob novoveških poslikavah pa velja omeniti še srednjeveške, od katerih je najstarejša nekoč predstavljala slikarski okras severnega stranskega oltarja, pri čemer slaba ohranjenost omogoča le širšo časovno umestitev nekje po sredi 14. stoletja. Na severni steni severne kapele sta ohranjeni dve plasti srednjeveških poslikav, spodnja je ohranjena le fragmentarno in okvirno datirana v čas nastanka kapele, obsežneje ohranjena zgornja plast, ki je posvečena neki svetniški legendi, pa je nastala v času pred letom 1400, velja pa omeniti, da je bila slednja plast poslikave pod kasnejšimi najdena tudi v ladji. Med opremo cerkve velja posebej omeniti skulpturo sedeče Madone z detetom na prestolu iz časa kmalu po letu 1400. Do leta 1978 je stala v kapeli v bližnjih Frankovcih, domnevamo pa lahko, da je bil tudi za tiste čase dragoceni kip izdelan za Marijin oltar v severni stranski kapeli ormoške cerkve. Plastika spada v skupino skulptur ptujskogorske kiparske delavnice, ki se je ok. leta 1400 izoblikovala na gradbišču Marijine romarske cerkve na Ptujski Gori. Sedeča Madona se z ostalimi plastikami iz ptujskogorske skupine po slogu navezuje na aktualno dogajanje v vzhodni Srednji Evropi in predstavljaja kvaliteten primerk evropskega gotskega kiparstva tega časa v t. i. »lepem slogu«. Od ostale opreme velja omeniti še baročno prižnico iz okoli leta 1760, ki tako kot prižnica v župnijski cerkvi sv. Trojice v Veliki Nedelji (Velika Nedelja-Cerkev sv. Trojice (EŠD 799)) kaže močan vpliv rogaške delavnice Mersi. Cerkev se odlikuje tudi po kvalitetni srednjeveški stavbni plastiki. Po kamnoseški izvedbi izstopa profiliran zakristijski portal z luneto, v kateri je v sredini reliefno upodobljen Kristus Trpin, levo kleči vitez v molitveni drži, v katerem na podlagi grba na Kristusovi levi prepoznamo gospoda iz rodbine Ptujskih, prav tako iz časa okoli leta 1400. Omeniti pa velja še sklepnika na vzhodnih dveh stičiščih reber križnega oboka v severni kapeli in sklepnik v obliki rozete v zakristiji. Ormoška cerkev sodi med najambicioznejše enoladijske zasnove župnijskih cerkva 14. stoletja na Štajerskem, odlikuje pa jo tudi prezbiterij, ki ga tipološko lahko označimo kot dolgi kor. Slednjega predira šest dvodelnih šilastih oken, katere vrhove krasijo krogovičja v obliki tri-, štiri- in več listov, vzhodno okno pa se ponaša s posebej bogato različico ribjega mehurja, ki sodi med najzgodnješe tega tipa na Slovenskem. Cerkev se odlikuje tudi zaradi nadregionalno pomembnega srednjeveškega kipa Madone z detetom na prestolu, stavbne plastike in stenskih poslikav, od katerih velja posebej poudariti poslikavo ladje iz leta 1632 s prizori iz Geneze in Pasijona. Kljub šibki umetniški moči slikarja je pasijonski cikel s štirindvajsetimi prizori namreč eden izmed najobsežnejših pri nas, ob tem pa pomemben in dragocen dokument protireformacijskega časa prve tretjine 17. stoletja.