Svetinje – Malekova zidanica
Svetinje – Malekova zidanica
Kulturna dediščina
Svetinje 22
Visokopritlična pravokotno zasnovana podkletena zidanica s sedemosno glavno fasado, krita z opečno dvokapnico s celostranskimi čopi ima značilno razporeditev: bivalni del s hišno kapelo, prostor z veliko prešo in obokano vinsko klet. Na zunanjščini gosposko zidanico odlikuje opečni podstrešni venec, v notranjščini pa smemo ob obokanih kleteh z originalnimi baročnimi kovanimi mrežami, ki oddeljujejo nekatere prostore, kot njeno največjo umetnostnozgodovinsko vrednost izpostaviti predvsem hišno kapelo. Kapelo - dolga je 3,85 m, široka 2,95 m in visoka 3,75 m - prav tako krasijo vrata z baročno kovano mrežo. Stranski steni členijo na vsaki strani po trije pilastri s profiliranimi kapiteli, ki nosijo stropne oproge z reliefno rastlinsko ornamentiko. Oproge so prekinjene, saj je namesto prvotnega banjastega oboka kasnejši plitvi križno rebrasti obok. Na čelni steni kapele nosita dva pilastra polkrožni profiliran zidec, ki skupaj z iluzionistično naslikanima pilastroma služi kot arhitekturni okvir za fresko Marijinega Vnebovzetja. V spodnjem delu poškodovano Marijino podobo uokvirja naslikan rastlinski okvir, ki ga nosita dva putta. Gre za kvalitetno baročno delo, ki bržkone datira še v pozno 17. stoletje, na stranskih stenah pa so mlajše žanrske scene iz 19. stoletja. Gosposka zidanica je spadala pod gospoščino Branek, katere lastniki so bili med letoma 1664 in 1732 Maurerji, med letoma 1732 in 1903 grofje Codroipo iz Vidma v Italiji, nakar je prišla s prodajo v posest vinskih trgovcev Fischerauov iz Leobna, ki so ostali njeni lastniki do leta 1945. Vse kaže, da je so kleti in kapela ostanki, v 19. Stoletju, temeljito prezidane prednice na tem mestu. Gosposka zidanica je kljub neustreznim posegom in menjavi stavbnega pohištva v novejšem času v osnovi kvalitetna arhitektura, ki jo odlikuje obokana vinska klet z ohranjenimi baročnimi kovanimi mrežami, predvsem pa kapela z kvalitetno fresko Marijinega Vnebovzetja iz 17. stoletja. Zidanica, ki danes kaže podobo iz 19. stoletja predstavlja tudi pomemben prostorski poudarek tega dela Slovenskih goric pred vzponom do Jeruzalema.